Zaradi odpravljanja posledic orkana so neznanci postali pravi junaki

Old Fort v Severni Karolini je idilično mestece ob vznožju gorovja Blue Ridge. Na običajen dan je mogoče opazovati žuboreč potoček, ki žubori pod pokritimi mostovi, medtem ko kolesarji in pohodniki raziskujejo bližnji nacionalni gozd Pisgah.

»Če dovolj dolgo živite tukaj, boste na poti v trgovino srečali vsaj 20 znancev,« pravi Melissa, dolgoletna prebivalka mesta, ki pozna domala vse sokrajane.

Orkan Helene je 26. septembra 2024 prinesel skoraj 4000 mm dežja v treh dneh. Mirni potočki so se spremenili v divje reke, ki so odnašale hiše s temeljev in izkorenjale drevesa, ki so tam stala že mnogo let. Zemeljski plazovi, ki so drseli z gorskih pobočij, so pokopavali avtomobile, uničevali električno napeljavo in mobilne oddajnike ter preprečevali dostop do celotnih sosesk in sokrajanov.

»Tega občutka preprosto ni mogoče opisati – svet se nam je v trenutku obrnil na glavo,« je dejala Melissa.

Skupnost se je takoj odzvala, kar je značilno za sokrajane v Old Fortu. »Vsakdo ima za vožnjo poltovornjak ali terensko vozilo, zato je v pol ure povsod kar mrgolelo ljudi z motornimi žagami in orodjem, da bi pomagali umakniti ruševine.«

Melissa se ukvarja z gostiteljstvom na Airbnbju že osem let. Na tem območju je lastnica in upraviteljica treh prenočišč na Airbnbju – enega v Old Fortu, drugega v Ashevillu in tretjega v Black Mountainu. »Obožujem zahodni del Severne Karoline, najbolj pa me osrečuje to, da lahko poskrbim za kar najbolj udobno počutje gostov – ne glede na to, ali so prišli na počitnice ali pa želijo pomagati naši skupnosti, da se ponovno postavi na noge.«

Po orkanu je Melissa prek organizacije Airbnb.org odprla vrata svojih prenočišč kar 24 skupinam prostovoljcev in 13 družinam, ki so bile razseljene zaradi orkana.

»V skupinah je vsak dan kakšna nova objava o tem, da je njihova cerkev ali neprofitna organizacija na poti, da priskrbi dovolj hrane za 2.000 ljudi,« je dejala. »Nekateri ljudje še vedno nimajo elektrike ali službe.«

Amanda je prostovoljka iz Jamestowna v Severni Karolini, ki je v Melissino prenočišče na Airbnbju prispela s polnim avtomobilom plenic, formule za dojenčke in nujnih potrebščin, da bi jih razdelila tistim, ki potrebujejo pomoč. Vse skupaj se je začelo kot preprosto bivanje, ki je sčasoma preraslo v pravo družinsko poslanstvo. Amanda je kasneje s seboj pripeljala 13-letno hčerko Avis in 10-letnega sina Briggsa ter Melissino prenočišče spremenila v pravo oporišče za humanitarne akcije.

Tri mesece po orkanu Helene Old Fort še vedno ni obnovljen. V vsej tej zmešnjavi Melissine namestitve ponujajo žarek upanja, saj nudijo zatočišče in občutek skupnosti osebam, ki pomagajo pri obnovi njenega ljubljenega domačega kraja.

»Sprejeli smo več domačinov, ki so izgubili svoje domove, in drugih ljudi, ki so ostali brez elektrike, vode in interneta. Uspeli smo celo priključiti satelitski internet Starlink, ki nam je bil v veliko pomoč. Sprejeli pa smo tudi veliko prostovoljcev, ki so priskočili na pomoč iz drugih zveznih držav.«

Otroka sta zagreto pomagala pri obnovi. Avis je napisala sporočilca spodbude, ki jih je priložila dostavljenim obrokom, Briggs pa je postal »častni uslužbenec meseca« v centru za donacije s tem, ko je pozdravljal vsak avtomobil, ki je zapeljal vanj. »Še nikoli se ni za nič tako potrudil,« se spominja Amanda. »To je bila prelomnica v njegovem življenju.«

Ob nenehni zaposlenosti so se dnevi počasi zlivali eden v drugega. »Vstajali smo ob zori. Ob svitu smo že bili zunaj, včasih pa smo opravljali dostave tudi do devetih zvečer,« je dejala Melissa.

Sredi opustošenja je Melissa našla upanje tam, kjer tega sploh ni pričakovala. Avis na primer sploh ni želela oditi in se je skrivala v hiši, da se ji ne bi bilo treba ločiti od starejše stanovalke gospodične Joyce, s katero se je spoprijateljila. Amanda ji je povedala tudi, da se je Briggs zbudil ob šestih zjutraj in vprašal: »Ali gremo k Melissi? Kaj bomo počeli danes?«

Za Melisso je ta izkušnja pomenila še dodatno potrditev, da je sprejela pravilno odločitev, ko je začela sprejemati popotnike v svoj dom.

»Zdi se mi res neverjetno, da so se ljudje iz drugih krajev odločili pomagati naši skupnosti,« je dejala. »V kratkem času so postali del naše družine.«