Patriciji se zasvetijo oči, ko se spomni na svoje otroštvo, na to, kako se je igrala z drugimi otroki v hribih v okolici Naucalpan de Juareza, bujnega gozdnega območja zahodno od Ciudada de México, posutega z jamami, ki so jih izklesali potoki in vode iz kanjonov, ter polnega prostoživečih živali. Danes je ponosna turistična vodička in gostiteljica v predelu Naucalpana, ki je bil ohranjen in globoko preoblikovan v nenavadno skupnost ter v zasanjan poklon mehiški umetnosti in kulturi. »Rada delim ta kraj z drugimi, ker sem ponosna nanj,« pravi Patricia. »Ne želim ga obdržati samo zase ali za svoje sosede. Vreden je, da ga ljudje vidijo, občutijo in živijo.« Želja po delitvi najljubših kotičkov sveta z drugimi je motivacija, ki združuje številne gostitelje na Airbnbju. A le redki imajo priložnost deliti tako presunljivo lepo bivališče, kot je Patricijin stanovanjski kompleks El Nido de Quetzalcoatl − Quetzalcoatlovo gnezdo. Ime je dobil po bogu − polptici in polkači − ki ga častijo Azteki. Obsega eksotičen park, ki ga dopolnjuje stanovanjski kompleks, zgrajen znotraj velikanske izčrpno okrašene in svetlo obarvane skulpture, ki se kot kača vije skozi pokrajino in na drugi strani kuka iz nje. Mojstrovino je zasnoval Javier Senosiain, mehiški arhitekt in oče tega prelepega sloga »organske arhitekture«. Patricijino prenočišče predstavlja eno od 10 enot v kompleksu in je edino, ki je razpoložljivo na Airbnbju. Prostorno, 5-sobno stanovanje z zaobljenimi okni, ukrivljenimi stropi in drugimi neobičajnimi arhitekturnimi elementi je zgrajeno znotraj kačjega trebuha. Sodoben dekor in elementi opreme v prenočišču ustvarjajo občutek zračnosti, ki se presenetljivo dobro ujema s prvinskostjo okolice.

Patricia je zamisel za vlogo gostiteljice dobila od ene od svojih sester, ki je že imela izkušnje z objavo hiše na Airbnbju. Zamisel je bila povezana tudi s Patricijino željo zamenjati vrvež in kaos Ciudada de México za kraj, ki je poln zelenja in spokojnosti. Od leta 2015 dalje svojo vlogo jemlje z edinstveno vnemo. Patricia običajno sama pozdravi goste in jih pelje do prenočišča skozi vhod na strani kačaste zgradbe. Ceni, ko njeni gostje izrazijo občudovanje v različnih jezikih ─ »vau«, »ooo« in »ulala« ─ medtem ko se seznanjajo z okolico. »Čeprav so videli fotografije, jih vseeno presenetijo velikost zgradbe, okoliška narava in tišina ter mir, ki ju občutijo,« pravi. Patricia zelo rada goste popelje na ogled zgradbe z okolico. Za mnoge goste prav ta del postane eden od vrhuncev bivanja v Quetzalcoatlovem gnezdu. Ogled se lahko zlahka spremeni v 3 ali 4 ure trajajočo pustolovščino, če so gostje za to. Na skoraj 16 ha velikem območju z zgradbo, ki je delno urejeno in delno v naravnem stanju, imajo veliko za videti. In Patricia gre namenoma počasi. Gostom pokaže kačja usta, zgrajena okoli naravne jame, jih spodbuja, naj opazujejo različne cvetlice in drevesa, ter jih opozori na svetle barve listov, zvoke gozda ter raznolikost naravnih in umetnih tekstur. »Včasih jih povabim, da hodijo bosi po travi in občutijo prostor okoli sebe,« pravi.

Med vsakim ogledom spregovori o avtohtonem ljudstvu Huichol iz osrednjega goratega območja Mehike, ki je znano po barvitem nakitu in umetniških delih s koraldami. »Zasnova kačje glave vključuje številne vplive iz kulture ljudstva Huichol,« pravi Patricia. Glavo, oči in kačje strupnike krasijo barviti keramični krogi, umetniški vpliv ljudstva Huichol pa je mogoče zaznati tudi v številnih drugih podrobnostih Senosiainove fantastične zgradbe. »Ena od stvari, ki smo jih želeli vtisniti v ta kompleks, je barva Mehike,« dodaja Patricia. Patricia goste uči tudi o zdravilnih rastlinah, ki rastejo na območju kompleksa, ter o tem, na kakšne načine jih uporablja ljudstvo Huichol in druga ljudstva. Če dobi občutek, da so gostje odprti za umiritev, jih na koncu ogleda povabi, da se ji pridružijo pri meditaciji. Navsezadnje jo naprej žene želja po tem, da bi z ljudmi delila umetnost, kulturo in lepoto Mehike, pa tudi želja po doživljanju sveta in povezanosti z ljudmi. »Ugotavljam namreč, da čeprav moji gostje prihajajo iz Kitajske, Mehike, Španije, Avstralije ali kakšne druge države, nam je vsem skupno, da čustvujemo, ljubimo in da smo vsi ljudje,« pravi. Morda se razlikujemo po videzu, dodaja, »vendar smo si v srcu zelo podobni.« Upa, da bodo gostje po potopitvi v naravo in mehiško kulturo ter med bivanjem v Quetzalcoatlovem gnezdu doživeli preobrazbo. »Pri vlogi gostiteljice in druženju z gosti mi je všeč, da moji gostje ne pridejo samo na potovanje, ampak da je njihov obisk doživetje, ki je zanje zelo pomembno,« pravi. »Počitnice so kot neke vrste premor in rada bi ta premor delila z njimi, da se bodo poglobili vase ter ugotovili, kaj želijo in kdo so.«